Poslanec lahko odpira belokranjska razvojna vprašanja, zahteva odgovore ministrstev ter predlaga zakone, amandmaje in proračunske spremembe. Sam ne more zgraditi ceste ali razdeliti sredstev; njegov prispevek je treba presojati po dokumentih, denarju in rezultatih na terenu.
V Beli krajini politični čas teče nekoliko drugače. Vlada v Ljubljani lahko odide po štirih letih, državni prostorski načrt pa z nami ostane desetletje ali dve. Ministri se zamenjajo, trase se rišejo na novo, postopki se zapletajo in roki prestavljajo. Ljudje pa se medtem še naprej vsak dan vozijo čez Gorjance po isti cesti.
Spomladi 2026 je Bela krajina po dvanajstih letih ponovno dobila poslanko, izvoljeno v domačem volilnem okraju. Izvolitev Jane Jerman je v regiji razumljivo vzbudila pričakovanja. Bo zaradi novega mandata tretja razvojna os napredovala hitreje? Bo država bolje slišala potrebe Črnomlja, Metlike in Semiča? Bo v Belo krajino prišlo več denarja, kakovostnih delovnih mest in javnih storitev?
Takšna vprašanja so legitimna. Toda če želimo nanje odgovoriti pošteno, moramo najprej ločiti tri stvari, ki jih politika pogosto prikazuje kot eno: kaj je predlagal in naredil poslanec, kaj je odločila vlada ter kaj je bilo na koncu dejansko izvedeno na terenu.
Pri pripravi članka smo vprašanja poslali nekdanjima belokranjskima poslancema Andreju Fabjanu, ki nam je posredoval pisne odgovore, in Renati Brunskole, ki se je umaknila iz javnega življenja in nam je podala kratko izjavo.
Naš poslanec ni naš minister
Ko govorimo o »našem poslancu«, imamo običajno v mislih človeka, ki prihaja iz domačega okolja, pozna njegove težave in naj bi jih zastopal v Ljubljani. Takšno pričakovanje je politično in čustveno razumljivo, vendar je formalna vloga poslanca drugačna. Ustava ga ne opredeljuje kot delegata občine ali volilnega okraja, temveč kot predstavnika vsega ljudstva, ki pri svojem delu ni vezan na navodila volivcev.
Poslanec lahko ministru postavi vprašanje, zahteva pojasnila in časovnice, predlaga zakon ali amandma, sodeluje v parlamentarnih odborih, odpira javne razprave in glasuje o državnem proračunu. Znotraj svoje poslanske skupine lahko išče podporo za določen projekt, povezuje župane in druge lokalne deležnike z ministrstvi ter skrbi, da problem ne izgine z dnevnega reda.
Ne more pa sam naročiti Darsu, naj začne graditi cesto. Ne more podpisati pogodbe v imenu ministrstva, razdeliti evropskih sredstev ali preskočiti prostorskih, okoljskih, upravnih in sodnih postopkov. Poslanska pobuda je zato lahko začetek spremembe, ni pa še njen rezultat.
Dejanska moč posameznega poslanca je odvisna od njegovega položaja v koaliciji ali opoziciji, članstva v parlamentarnih odborih, vpliva znotraj poslanske skupine, sodelovanja z občinami in ministrstvi ter predvsem od sposobnosti, da lokalno zahtevo prevede v konkreten predlog, dokument, rok in proračunsko postavko.
Fabjan v svojih odgovorih kot najučinkovitejši vzvod izpostavlja neposreden pogovor z ministrom in državnimi sekretarji, pri čemer poudarja prednost poslanca vladne koalicije.
Članstvo v koaliciji poveča dostop do izvršilne oblasti, vendar samo po sebi še ne zagotovi rezultata. Enako opozicijski položaj zmanjša neposreden vpliv, ne odpravi pa odgovornosti za pripravo konkretnih predlogov in spremljanje njihove izvedbe.
Jana Jerman, izvoljena na listi Gibanja Svoboda, je članica Odbora za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj ter Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehransko suverenost. To sta mesti, na katerih lahko odpira pomembna vprašanja za Belo krajino. Po zamenjavi oblasti junija 2026 deluje kot opozicijska poslanka, zato je njen neposredni vpliv na vladne odločitve manjši. Enako merilo bi veljalo za poslanca katerekoli druge stranke v enakem položaju.
Zmaga doma še ne zagotavlja sedeža v Ljubljani
Bela krajina nima vnaprej zagotovljenega poslanskega sedeža. Volivci sicer glasujejo za kandidata v svojem volilnem okraju, vendar mandat ni samodejno podeljen tistemu, ki v okraju prejme največ glasov.
Najprej mora kandidatova lista na državni ravni prestopiti volilni prag. Nato mora osvojiti dovolj mandatov v volilni enoti Novo mesto. Šele zatem se kandidati iste liste primerjajo glede na rezultate, ki so jih dosegli v svojih volilnih okrajih.
Zato se lahko zgodi nekaj, kar je na prvi pogled težko razumljivo: kandidat v Beli krajini zmaga, vendar ne postane poslanec. Prav to se je zgodilo Jani Jerman leta 2022. V črnomaljskem volilnem okraju je prejela največ glasov, vendar ji volilna matematika znotraj volilne enote ni prinesla mandata. Štiri leta pozneje ji je s primerljivim deležem podpore uspelo priti v državni zbor.
Pot iz Bele krajine v parlament tako vodi skozi troje vrat: podporo volivcev doma, uspeh stranke na državni ravni in razdelitev mandatov znotraj volilne enote. Lokalni volivci svojega predstavnika zato ne izbirajo povsem neposredno. O tem, ali ga bodo tudi dobili, odločajo še rezultati zunaj Bele krajine. To je eden od razlogov, da lahko regija več mandatov zapored ostane brez poslanca, izvoljenega v domačem okraju.
Kaj je ostalo za preteklimi poslanskimi mandati?
Andrej Fabjan je bil poslanec med letoma 1996 in 2004 ter krajši čas leta 2008. Med prvima mandatoma je bil hkrati župan Občine Črnomelj, zato je pri presoji njegovega dela treba ločiti poslansko in župansko vlogo.
Med njegovimi parlamentarnimi pobudami je bil Predlog zakona o pokrajini Bela krajina, vložen avgusta 2000. Predlog ni bil sprejet: zakonodajna pobuda torej ni prinesla pokrajine. Med razvojnimi prioritetami v svojih odgovorih omenja predvsem belokranjski vodovod in podjetniško cono TRIS Kanižarica. Pri takšnih projektih je treba njegov prispevek presojati skupaj z delom občin, države in drugih sodelujočih, ne pa celotne izvedbe pripisati enemu človeku.
Renata Brunskole je bila poslanka med letoma 2008 in 2014, najprej na listi Socialnih demokratov in nato Pozitivne Slovenije. Od februarja 2012 je opravljala tudi funkcijo podpredsednice državnega zbora. V parlamentarnem arhivu je mogoče najti več njenih vprašanj o tretji razvojni osi, izvajanju razvojnega programa Pokolpje ter okoljskih tveganjih v Semiču, Črnomlju in ob Kolpi.
V času njenega mandata je država sprejela državni prostorski načrt za odsek tretje razvojne osi od avtoceste A2 pri Novem mestu do priključka Maline, izvajal pa se je tudi program Pokolpje. Toda časovno sovpadanje političnega mandata in državne odločitve samo po sebi še ne dokazuje osebne zasluge posameznega poslanca.
Pošteno lahko zapišemo, da je Renata Brunskole belokranjske razvojne teme odpirala v državnem zboru, od ministrov zahtevala odgovore in opozarjala na zamude. Za oceno njenega konkretnega učinka pa je treba pogledati, ali je posameznemu nastopu sledil dokument, amandma, sklep, proračunska postavka ali druga odločitev, ki je povzročila merljiv premik.
V kratki izjavi je povedala, da z zadovoljstvom spremlja dogajanje v Beli krajini in pozdravlja, da ima regija po daljšem obdobju ponovno predstavnico v državnem zboru. Po njenem je pomembno predvsem, da imajo Belokranjke in Belokranjci tudi v prihodnje svojega poslanca ali poslanko, ne glede na politično pripadnost.
Ob tem opozarja, da je posamezen poslanec le eden izmed devetdesetih in zato sam težko doseže večje premike. Za pomembne projekte so potrebni sodelovanje vlade, ministrstev, lokalnih skupnosti in drugih pristojnih institucij. Vlogo poslanca vidi predvsem v vztrajnem opozarjanju na težave in potrebe domačega okolja ter v prizadevanju, da te pridejo na dnevni red odločevalcev.
»Za to pa je potrebnih veliko dela, energije in vztrajnosti,« poudarja Brunskole, ki je sedanji poslanki Jani Jerman zaželela veliko sreče in uspeha pri delu v korist Bele krajine.
In kaj ko ni ko ga nismo imeli
Obdobje brez poslanca, izvoljenega v belokranjskem okraju, ni pomenilo, da v državnem zboru nihče ni govoril o Beli krajini. Violeta Tomić, po rodu Metličanka, je denimo odpirala vprašanja prometne povezave proti Vinici, tretje razvojne osi in onesnaževanja na belokranjskem krasu. To kaže, da lahko regionalno temo odpre tudi poslanec, ki ni bil izvoljen v domačem okraju. Njegovo delo pa je treba presojati po enakih merilih kot delo lokalno izvoljenega poslanca: po predlogih, dokumentih, denarju in izvedbi.
Državna vlaganja v Belo krajino niso bila enakomerna
Razočaranje nad počasnostjo države je v Beli krajini razumljivo. Kljub temu trditev, da država v regijo ni vlagala, ne vzdrži preverjanja.
Bela krajina ne potrebuje političnega rešitelja, ki bo pred vsakimi volitvami znova obljubil, da bo uredil vse. Potrebuje preglednost, vztrajnost in javni spomin.
Eden najbolj otipljivih skupnih infrastrukturnih dosežkov je projekt trajnostne oskrbe prebivalstva s pitno vodo in varovanja vodnih virov, zaključen leta 2015. V njegovem okviru je bilo zgrajenih približno 147 kilometrov vodovodnega in 7,5 kilometra kanalizacijskega omrežja. Projekt so skozi več mandatov pripravljali in financirali Evropska unija, država in belokranjske občine, zato njegove izvedbe ni mogoče pošteno pripisati eni vladi ali enemu poslancu.
Pomemben je bil tudi razvojni program Pokolpje, sprejet leta 2011 in pozneje podaljšan do leta 2020. Prek različnih razpisov je bilo dodeljenih več kot 12 milijonov evrov nepovratnih sredstev, podprtih približno 150 začetnih podjetniških naložb in pogodbeno predvidenih 476 novih delovnih mest.
Pri tem je pomembna beseda »predvidenih«. Število delovnih mest, zapisanih v pogodbah in projektnih načrtih, ni nujno enako številu zaposlitev, ki so bile dejansko ustvarjene in dolgoročno ohranjene. Prav takšna razlika med načrtom in učinkom bi morala biti predmet javnega preverjanja.
V Črnomlju, Metliki in Semiču so se izvajali tudi projekti na področju kanalizacije, lokalnih in regionalnih cest, šolstva, zdravstva, domov starejših, kulture in podjetniške infrastrukture. Državna in evropska pomoč torej nista bili odsotni. Težava je, da so bile naložbe pogosto razdrobljene med številne manjše projekte, različne občinske proračune, razpise in ministrstva, zaradi česar ljudje težko dobijo celovito sliko o tem, kaj je bilo obljubljeno, koliko denarja je bilo namenjenega in kaj je bilo na koncu uresničeno.
Tretja razvojna os kot spomenik političnemu času
Največji simbol razkoraka med politično obljubo in izvedbo ostaja tretja razvojna os. V državne strateške dokumente je bila umeščena že leta 2004. Državni prostorski načrt za odsek od avtoceste A2 pri Novem mestu do Malin je bil sprejet leta 2012, prostorski načrt za nadaljevanje proti Metliki in Črnomlju pa leta 2017.
Sledili so projektiranje, odkupi zemljišč, vloge za dovoljenja, pritožbe, sodne odločitve in javni razpisi. Na papirju se je torej dogajalo veliko. V življenju prebivalcev Bele krajine pa je bilo sprememb bistveno manj.
Tretja razvojna os je zato postala več kot prometni projekt. Je preizkus sposobnosti države, da dolgoročno obljubo pripelje skozi vse postopke do gradbišča in nato do odprte ceste. Preživela je leve, desne in sredinske vlade. Vsaka je podedovala dokumente, postopke in zamude svojih predhodnic ter jim dodala nove napovedi in roke. Bela krajina pa je iz mandata v mandat podedovala predvsem čakanje.
V novejšem obdobju je vprašanje tretje razvojne osi v državnem zboru odpiral tudi Lenart Žavbi. Njegov prispevek je del širšega političnega prizadevanja za projekt, pri katerem so skozi leta sodelovali različni poslanci, vlade, ministrstva, občine in druge institucije.
Podobno velja za železniško povezavo proti Novemu mestu in Ljubljani. O njeni posodobitvi se govori že dolgo, vendar celovita prenova, ki bi prebivalcem omogočila sodobno, hitro in konkurenčno povezavo z osrednjo Slovenijo, ostaja neuresničena.
Država je torej v Belo krajino vlagala. Toda medtem ko so vodovod, posamezne javne stavbe in številni lokalni projekti prišli na teren, sta največji prometni obljubi – sodobna cestna in železniška povezava – v veliki meri ostali ujeti v dokumentih.
Od mikrofona do terena
Kako naj torej presojamo delo poslanca, ki se sklicuje na svojo skrb za Belo krajino? Pot je preprosta: od mikrofona prek papirja in denarja do terena. Prvi korak je mikrofon. Poslanec mora problem javno odpreti, ga dovolj natančno opisati in od pristojnega ministra zahtevati jasen odgovor ter rok. Toda poslansko vprašanje je samo začetek. Drugi korak je papir. Nastati mora uradni odgovor, sklep, amandma, zakon, časovnica, prostorski akt ali drug dokument, iz katerega je razvidno, kdo mora kaj narediti in do kdaj. Tretji korak je denar. Projekt brez zagotovljene proračunske postavke, objavljenega razpisa, podpisane pogodbe ali izvedenega izplačila praviloma ostane le politična obljuba.
Zadnji in najpomembnejši korak je teren. Nekaj mora biti zgrajeno, obnovljeno ali odprto. Ustvarjeno mora biti delovno mesto, izboljšana storitev ali na drug merljiv način spremenjeno življenje prebivalcev.
Šele na tej zadnji stopnji lahko brez večjih zadržkov govorimo o rezultatu. Tudi takrat pa je treba zasluge razdeliti med občine, državo, evropske institucije, izvajalce ter različne vlade in mandate, skozi katere je projekt potoval.
Enaka merila za sedanji poslanski mandat
Od poslanke, ki je v državnem zboru šele nekaj mesecev, ni pošteno zahtevati že zgrajene ceste ali končane železniške povezave. Povsem upravičeno pa je zahtevati način dela, ki ga bo mogoče spremljati in meriti. Enako bi veljalo za vsakega novega belokranjskega poslanca, ne glede na strankarsko pripadnost.
Merila so lahko preprosta: javna evidenca vprašanj, povezanih z Belo krajino, objavljeni odgovori ministrstev, konkretni predlogi in amandmaji, jasni roki ter redno poročanje prebivalcem vseh treh občin. Pri tem ni odločilno, kdo predlog politično predstavi, ampak ali mu sledijo dokument, denar in izvedba.
Naloga sedanje poslanke ni obljubiti, da bo sama rešila Belo krajino. Njena odgovornost je, da pri pomembnih projektih pridobi natančne odgovore: kdo odloča, kateri postopki še niso končani, kaj povzroča zamudo in kdaj naj bi sledil naslednji korak. Pri razvojnih spodbudah mora biti mogoče preveriti, koliko denarja je bilo odobrenega in izplačanega ter koliko delovnih mest je bilo dejansko ustvarjenih in ohranjenih.
Pomembno bo tudi, ali bo znala pri skupnih razvojnih vprašanjih povezovati Črnomelj, Metliko in Semič ter pridobivati podporo prek strankarskih meja. Tudi to merilo mora veljati za vse poslance enako.
Pri sedanjem mandatu bo zato smiselno spremljati predvsem, ali bo poslanka vztrajala pri jasnih časovnicah za tretjo razvojno os, konkretnih korakih pri posodobitvi železnice, učinkovitejših razvojnih spodbudah in pogojih, zaradi katerih bi mladi lahko ostali v Beli krajini ali se vanjo vrnili. Pri tem naj ne ostane pri splošnih pobudah: od ministrstev naj zahteva roke in odgovorne nosilce, predlaga potrebne proračunske postavke ali amandmaje, povezuje tri občine ter javno poroča, kaj se je po posamezni pobudi dejansko premaknilo.
Bela krajina ne potrebuje rešitelja, ampak odgovornost
En poslanec ne more nadomestiti vlade, treh občin, razvojnih ustanov, gospodarstva in civilne družbe. Prav tako ne more čez noč odpraviti posledic desetletij razvojnega zaostajanja in počasnih državnih postopkov.
Lahko pa poskrbi, da vprašanja Bele krajine redno pridejo v državni zbor. Lahko vztraja, da odgovori ministrstev ne izginejo v predalih in da se po vsaki novi napovedi preveri, ali ji je sledila konkretna odločitev. Lahko povezuje občine, javnost in državo ter skrbi, da se obljube primerjajo z dokumenti, denarjem in izvedbo.
Bela krajina ne potrebuje političnega rešitelja, ki bo pred vsakimi volitvami znova obljubil, da bo uredil vse. Potrebuje preglednost, vztrajnost in javni spomin.
Vlade se menjajo. Ministri odhajajo, roki se prestavljajo in politične obljube bledijo. Bela krajina pa ostaja. Zato mora ostati tudi jasna sled o tem, kdo je lokalni problem spremenil v konkreten rezultat – in kdo je ostal zgolj pri mikrofonu.
