Ljudje

Nesreča ne vpraša, kdo si. Prostovoljci v Beli krajini tudi ne.

Bela krajina je naredila tisto, kar dela že skoraj sto petdeset let: se sama pobrala na noge, še preden je kdorkoli od zunaj sploh vedel, da nekje narašča voda.

26. avgust 2026 Reportaža · 8 min branja

Bela krajina ima 54 prostovoljnih gasilskih društev, eno na vsakih približno 492 prebivalcev, kar je ena najgostejših mrež v Sloveniji. Poleg gasilcev regijo držijo pokonci še Rdeči križ, Karitas in prostovoljni vozniki Seniorja, ki ob poplavah, požarih in vsakodnevnih stiskah pomagajo brezplačno.

Ob 6.03 zjutraj je v Radovičih pri Metliki osebni avto obstal sredi poplavljene ceste. Gasilci PGD Metlika so ga izvlekli. Ob 6.50, manj kot uro pozneje, se je na istem mestu zgodba ponovila. Isti gasilci, isto vozilo iz vode, isto jutro. Do 8.34 je voda že vdirala v klet stanovanjske hiše v isti vasi. Tokrat so prišli gasilci PGD Rosalnice, izklopili elektriko, odnesli plinsko jeklenko, izčrpali vodo. Bil je 3. oktober 2024, Kolpa je tisti teden dosegla enega največjih pretokov v zadnjih sedemdesetih letih, in Bela krajina je naredila tisto, kar dela že skoraj sto petdeset let: se sama pobrala na noge, še preden je kdorkoli od zunaj sploh vedel, da nekje narašča voda.

Od kod ta refleks sploh prihaja?

Vse tri belokranjske občine imajo v svoji zgodovini isti travmatičen trenutek, požar, ki je zravnal z zemljo skoraj vse, kar so ljudje zgradili, in vsakič je iz istega pepela zraslo isto sklep, da se to ne sme več ponoviti brez organizirane obrambe.

Leta 1705 je zgorela vsa Metlika. Ostalo je le 46 družin. Mesto, ki ni nikoli utegnilo obogateti, ker so ga stoletja pestili turški vpadi, kuga in davki, je ta požar skoraj izbrisal z zemljevida. Metličani so se spomnili. Leta 1869, samo osemindvajset let po prvem gasilskem društvu na svetu, ustanovljenem v nemškem Meissnu, je Metlika kot prva na celotnem Kranjskem ustanovila požarno brambo, dvanajst let pred večino večjih slovenskih mest.

Črnomelj je podobno usodo doživel leta 1655, ko je velik mestni požar prizadel tudi mestni grad, ki so ga morali po katastrofi na novo obnavljati. To ni bil edini požar, ki je pretresel mesto, saj zgodovinski viri omenjajo še požare iz let 1566, 1586 in 1744, poleg kuge, kobilic in kolere, ki so mesto v preteklih stoletjih prizadele. Leta 1874 so se v Črnomlju organizirali gasilci, sto petdeset let pozneje pa je njihovo društvo zraslo v osrednjo gasilsko enoto celotne regije.

Semič je svojo prostovoljno požarno brambo ustanovil leta 1894. Ista skrb, ki je pred stoletjem in pol pripeljala do ustanovitve društva, se je v Semiču pokazala tudi v današnjem času: ko je septembra 2020 ogenj v naselju Pod progo popolnoma uničil tri avtomobile, nadstrešek, drvarnico in del stanovanjske hiše družine Šuštarič, so gasilci požar pogasili, Karitas pa je takoj odprla račun za zbiranje pomoči družini. Isti vzorec, ustanovitev leta 1894, odziv leta 2020: nesreča pade na eno hišo, pomaga cela skupnost.

Danes, več kot sto petdeset let po prvih ustanovitvah, ima Bela krajina 54 prostovoljnih gasilskih društev: 27 v občini Črnomelj, 18 v Metliki, 9 v Semiču.

prostovoljnih gasilskih društev deluje v treh belokranjskih občinah: 27 v Črnomlju, 18 v Metliki, 9 v Semiču.

492

prebivalcev pride na eno prostovoljno gasilsko društvo. Take gostote nima nobena druga slovenska pokrajina.

To ni statistika, ki bi jo lahko spregledal. Na približno vsakih petsto prebivalcev, torej na velikost ene srednje vasi, pride eno organizirano, opremljeno, uvežbano društvo ljudi, ki so se prostovoljno zavezali, da bodo sredi noči vstali, če bo treba. Ni druge slovenske pokrajine s tako gosto mrežo. Ni je zato, ker bi zakon to zahteval. Je zato, ker si generacije Belokranjcev niso znale predstavljati drugače.

Zakaj je ravno Črnomelj poseben primer?

Med 54 društvi ima eno posebno vlogo, ki je večina prebivalcev sploh ne pozna. PGD Črnomelj je gasilska enota širšega pomena, kar v gasilskem sistemu pomeni, da ne skrbi le za svojo občino, temveč je vodilna enota za zahtevnejše intervencije po celotni Beli krajini: prometne nesreče, nesreče z nevarnimi snovmi, tehnično reševanje, reševanje na vodi. Uvrščena je v IV. kategorijo, najvišjo med prostovoljnimi enotami v Sloveniji, in je od leta 1993 del državnega sistema zaščite in reševanja. Preprosto povedano: ko gre za nekaj, s čimer manjše vaško društvo ne razpolaga, opreme ali specifičnega znanja, se pokliče Črnomelj, ne glede na to, ali se je nesreča zgodila v Semiču, Metliki ali kje vmes.

Ta odgovornost sega tudi čez mejo. Med letoma 2018 in 2021 sta Gasilska zveza Črnomelj in Občina Črnomelj skupaj s pobrateno hrvaško Dugo Reso vzpostavili čezmejno operativno enoto Hitro, namenjeno skupnemu odzivanju na nesreče ob reki Kolpi. Projekt so pozneje razširili še na Vrbovsko, torej na zgornji tok iste reke, o kateri smo v tem prostoru že pisali kot o reki povezovanja. Izkazalo se je, da povezuje tudi takrat, ko narašča in ogroža.

Kdo dejansko brani Belo krajino, ko dežuje?

Reka Kolpa ima poleg vloge, ki jo tako radi opisujemo, tudi drugo plat. Ko preseže bregove, ne izbira, komu poplavi klet. Oktobra 2024, ko je ujma zajela Dolenjsko in Belo krajino, so v enem samem večeru posredovale desetine gasilskih enot po vsej regiji: izčrpavanje vode, reševanje avtomobilov, polnjenje protipoplavnih vreč, zavarovanje objektov pred plazovi. Nič od tega niso opravili poklicni reševalci, pripeljani od drugod. Opravili so to ljudje, ki v Radovičih, Rosalnicah ali Škocjanu tudi sicer živijo, imajo tam svoje hiše, svoje sosede, svoje otroke v isti šoli.

Zgodba iz leta 1877 to razmerje razkrije še bolj neposredno. Ko je v livarni v Gradcu izbruhnil velik požar, sta na pomoč prihiteli požarni brambi iz Metlike in Črnomlja, takrat še samostojni, ločeni društvi iz sosednjih krajev, ki sta požar skupaj pogasili in prejeli javno pohvalo takratnega okrajnega glavarja. Sto petdeset let pozneje isti vzorec še vedno velja: ko gori ali narašča voda v enem kraju, pridejo na pomoč iz vseh sosednjih.

Ko je pomoč pritekla nazaj, od vsepovsod

Ta mreža medsebojne pomoči ne teče samo znotraj Bele krajine. Junija 2018 je Črnomelj prizadelo neurje s točo, debelo kot teniške žogice, ki je v petnajstih minutah prizadela 24 naselij v pasu, dolgem deset in širokem tri kilometre, od Zapudja do Petrove vasi. Poškodovanih je bilo na stotine streh, tudi na vrtcih, osnovni šoli in tovarni Akrapovič. Škoda je sprva ocenjena na tri milijone evrov, kasnejša ocena celotne škode v občini pa je narasla na 18,5 milijona evrov.

18,5

milijona evrov je znašala kasnejša ocena celotne škode po neurju s točo, ki je junija 2018 v petnajstih minutah prizadelo 24 naselij v občini Črnomelj.

Odziv je bil enako velik kot škoda. Na teren je priskočilo več tisoč gasilcev, med njimi tudi kolegi s hrvaške strani meje, in v prvih dneh za silo pokrili približno 800 poškodovanih streh. Poveljnik črnomaljske civilne zaščite je pozneje poročal o 16.648 urah opravljenega prostovoljnega dela, samo v prvem valu posredovanja. Rdeči križ Slovenije je takoj nakazal 30.000 evrov pomoči, Škofija Novo mesto in Slovenska karitas sta prispevali vsaka po 10.000 evrov, RTV Slovenija pa je organizirala vsedržavno humanitarno akcijo zbiranja sredstev. Takratni premier je osebno obiskal Črnomelj že naslednji dan po neurju in obljubil državno pomoč.

16.648

ur prostovoljnega dela so gasilci in civilna zaščita opravili samo v prvem valu posredovanja po neurju leta 2018.

Bela krajina torej ni samo dajalka pomoči, ko poplavlja Kolpa. Je tudi tista, ki jo je ob eni najhujših naravnih nesreč v svoji novejši zgodovini držala pokonci prav ista mreža solidarnosti, tokrat razširjena na celotno državo in celo čez mejo.

Enaka logika, ista sirena, samo v obratni smeri.

Gasilci niso edini, ki v Beli krajini nosijo to težo

Ko govorimo o prostovoljstvu v tej regiji, bi bilo napačno ustaviti se pri gasilcih. Samo Območno združenje Rdečega križa Metlika povezuje več kot 200 prostovoljcev, ki skozi vse leto pomagajo socialno ranljivim družinam, organizirajo krvodajalske akcije in vsako leto pripravijo dobrodelni koncert Stopimo skupaj, ki že petindvajset let zbira sredstva za tiste, ki jih je prizadela bolezen, požar ali poplava. Enako aktivni sta območni združenji v Črnomlju in Metliki v izobraževanju mladih o vrednotah solidarnosti, ter organizaciji humanitarnih akcij, kot je dobrodelna Drobtinica.

Vzporedno delujejo župnijske Karitas v Črnomlju, Starem trgu ob Kolpi in Vinici, ki v sodelovanju z Rdečim križem, Civilno zaščito in lokalnimi društvi tvorijo mrežo, ki je pripravljena tako na vsakodnevne socialne stiske kot na izredne razmere. Ko so leta 2023 Slovenijo prizadele katastrofalne poplave, so bili prostovoljci Karitas in Rdečega križa med prvimi, ki so odšli čistit poplavljene domove, tudi tam, kjer je bilo dela toliko, da so bile ekipe že izčrpane, a so kljub temu ostale na terenu. Poleg tega v regiji deluje tudi mreža prostovoljcev, ki v okviru prevozov Senior brezplačno vozijo starejše, ki sami ne zmorejo več na zdravniške preglede ali po opravkih.

Kaj to pomeni za nekoga, ki obleče uniformo ali prevzame izmeno?

Biti gasilec v majhnem belokranjskem kraju ne pomeni enkrat na leto oditi na vajo in pozirati za fotografijo ob gasilskem vozilu. Pomeni imeti telefon vedno na dosegu roke, tudi med kosilom, tudi med spanjem. Pomeni, da te lahko sredi noči zbudi sirena in v petih minutah stojiš oblečen pred domom. Enako velja za prostovoljko Rdečega križa, ki po celodnevni službi še zvečer odgovarja na klic družine, ki ji je zmanjkalo hrane, ali za voznika Seniorja, ki v svojem prostem dnevu odpelje starejšega soseda k zdravniku, ker drugače ne bi prišel.

Za nič od tega nihče ne dobi plače. Vse to poganjajo ljudje, ki imajo čez dan povsem druge poklice, in ki so se odločili, da bo skrb za sosede eden od njih.

Zakaj bi moral to prebrati nekdo, ki v nobenem od teh društev ni?

Ker ta zgodba ni samo o gasilcih, Rdečem križu ali Karitas. Je o tem, kaj Belo krajino dejansko drži pokonci, ko vse drugo govori o praznjenju: o mladih, ki se izseljujejo, o dnevnih migrantih, ki vsako jutro zapustijo dom, o šolah, ki jih primanjkuje. Sredi vsega tega ostaja nekaj, kar se ni izpraznilo. Sto petdeset let po prvi ustanovitvi, dvajset let po prvem čezmejnem sodelovanju ob Kolpi, dvesto prostovoljcih samo v enem območnem združenju Rdečega križa, je ista mreža ljudi še vedno tu, še vedno pripravljena, še vedno brezplačno.

Belokranjci do konca svojih danof.

Naslednjič, ko boste v Beli krajini zaslišali sireno, veste, kaj se dogaja. Nekdo je pravkar odložil vilice, obul škornje in stopil skozi vrata, ker ga je poklical poziv na pomoč.